Zgodovina poročnih prstanov

Večnost, trajnost in zvestobo pri poročnem prstanu ponazarja plemenita kovina, iz katere je poročni prstan izdelan. Ženin in nevesta si ga drug drugemu izmenjata s simbolnim pomenom trajnosti in zvestobe sklenjene zakonske zveze.

Zgodovina poročnih prstanov

Poročni prstani imajo že tako dolgo zgodovino, da je njihov izvor zavit v tančico skrivnosti. Njihovi začetki izvirajo iz puščavskih območij severne Afrike iz časov starega Egipta. Prvi prstani iz tega časa so bili spleteni iz rastlin, ki so rasle ob reki rodovitnosti – Nilu. Prstan je bil seveda okrogle oblike in je tako kot v marsikateri drugi kulturi v sebi nosil simbol večnosti. Nosili so ga tako kot mi danes, na prstancu leve roke, v prepričanju, da vena iz srca teče naravnost k temu prstu. To legendo so kasneje prevzeli tudi Grki, v času Aleksandra Velikega ob zavzetju Egipta. Od starih Grkov so nato to tradicijo prevzeli tudi Rimljani in od takrat izvira tudi latinska fraza ‘vena amoris’ oz. žila ljubezni. Ti zgodnji prstani pa so imeli zaradi svojega materiala razmeroma kratek čas trajanja.

Zlato, srebro in druge kovine

V zgodnjem Rimu je bilo med vsemi kovinami najbolj občudovano železo. Železo je imelo simbol moči, s tem pa je bila poudarjena moč ljubezni. Prvi prstani sicer niso bili simetričnih oblik in so bili pogosto zelo nespretno izdelani. Problem železnih prstanov v tem času je bila vsekakor rja. Kmalu so bili prstani izdelani le še iz plemenitih kovin, med katerimi sta prevladovala zlato in srebro. V srednjem veku so se celo širile vraže, da naj bi poroka brez zlatega prstana prinašala nesrečo. Tako se je pri revnih porokah pogosto dogajalo, da je bil prstan, izdelan za poroko, takoj pretopljen nazaj in vrnjen, ker si ga ljudje niso mogli privoščiti.